Jaska

Kapela Sv. Duha se nahaja blizu središča mesta, v delu mesta, ki mu prebivalci pravijo Gornja Jaska. Zdaj je dobra priložnost, da pojasnimo vse dvome glede dvojnega imena mesta. Nekateri namreč menijo, da sta Jastrebarsko in Jaska dve različni mesti. O krajšem imenu za naše mesto, Jaska, Nino Škrabe v svoji knjigi o Prostovoljnem gasilskem društvu Jastrebarsko 1889–1997 pravi: »Dejansko gre za skrajšanje imen v latinskih listinah, kot na primer v listini, izdani 19. marca 1574, v kateri je bilo ime naselja prvič navedeno kot popolno – Jaztrebarska, nato pa skrajšano – Jazka, pri čemer je nad skrajšanim imenom kot oznaka za okrajšavo postavljena vodoravna črta. Tako so pisci kraj Jaztrebarska pisali krajše Jazka, sčasoma pa tudi brez črtice za okrajšavo in na koncu s črko s namesto z. Tako je nastala in ostala Jaska.« Kapela stoji na križišču Ulice Vladka Mačeka, glavne ulice, ki poteka po sredini mesta, in Ulice bana Josipa Jelačića, ki vodi proti t. i. Centrali (športno-rekreativnemu centru), nato pa proti naseljem Zdihovo, Donja in Gornja Reka in naprej proti plešivičkem vinogradniškem območju. V kapeli čez leto ne potekajo maše, ob binkoštih pa tiha pričevalka časa oživi, odpre svoja vrata že tradicionalnim kulturnim in duhovnim vsebinam (recitatorsko-glasbeni večer v organizaciji enote Matice hrvaške, duhovno bdenje v organizaciji župnije in svete maše ob binkoštih in na binkoštni ponedeljek). Verniki in ljubitelji lepe besede ter klasične glasbe ne samo v Jaski, temveč tudi okoliških krajih, v teh dneh obiščejo kapelo, medtem ko je bil v preteklosti (1478) ob tej priložnosti organiziran tudi sejem. Kapela se omenja že v spisih iz leta 1346. Današnji videz v neogotskem slogu z novim obokom in zvonikom je dobila v drugi polovici 19. stoletja. Glavni oltar neobaročne oblike s slikami spusta Svetega Duha na Marijo in apostole je bil postavljen leta 1852, o čemer priča leto, vpisano v vogalu slike. Neogotski bočni oltar s sliko Svete družine je bil postavljen po obnovi oziroma konec 19. stoletja. Svetišče s tristranskim zaključkom je ohranjeno iz starejše zgradbe. Ministrstvo za kulturo je 28. aprila 2005 Kapeli Sv. Duha podelilo status zaščitene kulturne dobrine Republike Hrvaške. Jeseni 2009 je bila na kapeli obnovljena streha, leta 2016 pa sanirani njeni temelji in obnovljena ograja, ki jo obkroža.  

(Vir::

Škrabe, N. (1997.), Dobrovoljno vatrogasno društvo Jastrebarsko 1889.- 1997., Jastrebarsko: DVD Jastrebarsko, str. 42.

Bradić, N. „Sakralna graditeljska baština Jastrebarskog i okolice“, u Potrebica F., Matešić, K (ur.) (2001.), Jastrebarsko 1249.-1999., Jastrebarsko: Naklada Slap, Gradsko poglavarstvo, str. 258.)

Mestni muzej in galerija se nahajata v glavni ulici, na samem robu središča mesta, za zidovi preurejene zgradbe nekdanje stare mestne hiše, zgrajene leta 1826. Njegov ustanovitelj je Ivica Škrabe (1921–1985), ki je še v prostorih dvorca Erdödy leta 1966 ustanovil Zavičajni muzej Jastrebarsko. Kot srce mesta varuje dragocene spomine in dokumente, ki opisujejo preteklo življenje Jastrebarcev. V pritličju se nahaja galerijski prostor, v katerem se izmenjujejo razstave domačih in tudi vedno dobrodošlih tujih umetnikov. Ostala postavitev je stalna in razdeljena na nekaj tematskih celot ali zbirk. Takoj ko zakorakate v prvi prostor, vas bo pričakal ponos vseh prebivalcev Jastrebarskega: do danes ohranjena bula (listina) Bele IV., s katero je 12. januarja 1257 Jastrebarsko dobilo status svobodnega kraljevskega podeželskega mesta s tržnico. Nato boste vstopili v meščansko zgodovino Jaske od 13. do prve polovice 20. stoletja skozi dragoceno zbirko dokumentov, predmetov iz vsakodnevnega življenja, fotografij in pohištva. Z ogledom muzeja boste spoznali tudi dolgo tradicijo obrtništva; prikaz kmečke sobe, ki vodi do etnografske zbirke v podstrešju muzeja. Med številnimi eksponati izpostavljamo redek primer ohranjene jastrebarske noše iz obdobja 18. in začetka 19. stoletja, ki je edinstven primer noše na Hrvaškem. Del stalne postavitve je posvečen pomembnim prebivalcem Jastrebarskega in dejavnostim. Tu boste našli portrete zgodovinskih oseb iz umetniškega, političnega in duhovnega življenja. En prostor je v celoti posvečen zgodovini grofov Erdödy, ki so močno vplivali na zgodovino mesta. Ti eksponati so zapuščina dveh strasti zadnjega grofa veje Erdödy, Stjepana Erdödyja (1848–1922): lova in fotografije. En prostor smo morali posvetiti tudi zgodovini gasilstva, katerega tradicija je ponos mesta, kakor so tudi vsi tisti, ki so svoj čas, trud in življenje namenili temu plemenitemu poklicu. Tu je tudi postavitev, posvečena najpomembnejšemu politiku v Jastrebarskem, Vladku Mačku (1879–1964). Muzej mesta je pomemben kraj tako za potnike, ki raziskujejo nove prostore, kot za potnike skozi čas; otroke, ki bodo podedovali našo dediščino in ki morajo poznati lastno zgodovino, na kateri počiva njihova sedanjost in na kateri bodo gradili svojo prihodnost. Vsaka preteklost je bila nekogaršnja sedanjost in bo nekogaršnja prihodnost. Tega ne smemo pozabiti. Priporočamo obisk tako muzeja kot galerije, posebej ob Noči muzeja, ko so na voljo tudi spremljevalni kulturno-umetniški program, koncerti, večeri poezije, predstavitve in številne druge zanimive vsebine.

(Vir::

Mestni muzej in galerija (2019) Turistična skupnost mesta Jastrebarsko, https://www.tzgj.hr/hr/sto_vidjeti/gradski_muzej_i_galerija.html

Če v Jastrebarskem leta 1883 ne bi prišlo do požara, v katerem je v središču mesta zgorelo nekaj lesenih hiš, morda »Strossa«, kakršnega poznamo danes, ne bi bilo. Ta neljub dogodek je sprostil prostor v samem središču mesta, na pol poti od Kapele Sv. Duha do župnijske cerkve, in prav na tem mestu se je začel razvijati nov mestni trg. Do takrat je funkcijo glavnega mestnega trga imela lijakasta razširitev blizu župnijske cerkve, današnji Trg Alojzija Stepinca. Današnji videz trga je opredelilo dvoje: zahodno glavna cesta, okrog katere se je vzdolžno razvilo mesto, južno pa ulica, ki je vodila proti dolini Kolpe. Leta 1888 je bil ob cesti zasajen drevored divjih kostanjev, ki še danes stojijo ob glavni ulici. Obkrožajo ga lepi primeri zgradb: historicistične pritlične hiše, secesijska zgradba sedanjega sedeža Mesta Jastrebarsko, stanovanjska hiša, zgrajena v slogu Art décoja, na severu pa zgradba, na katere vogalu, na glavni cesti (Ulici Vladka Mačeka), se nahaja tudi prenovljen Turističnoinformacijski center za obiskovalce, v katerem lahko najdete vse relevantne informacije, povezane z zgodovinsko-kulturno dediščino našega mesta, ter informacije o aktualnih dogodkih, destinacijah, gostinskih in nastanitvenih zmogljivostih. Od sredine 20. stoletja osrednji prostor trga sestavljajo štiri pravokotna polja, urejena kot park, z zasajenim zelenjem, ki s postavitvijo klopi predstavljajo prijeten prostor za počitek ali druženje. Med njimi se nahaja betonirano sprehajališče z osrednjim prostorom. Trg je od nekdaj kraj zbiranja tako mladih kot družin z otroki in starejših prebivalcev. Podnevi tukaj odmeva otroški, zvečer pa mladostniški smeh. Krošnje skrivajo šepet številnih skrivnosti, na vejah pa počivajo spomini ostarelih sprehajalcev. Prav zato ga krasi tudi Spomenik družini kiparke Milene Lach, ki predstavlja srečanje vseh generacij. Prav to srečanje je ena od pomembnih vlog trga. Tako kot je muzej srce, je glavni trg duša mesta. Tu se ob številnih priložnostih kažejo veščine, talenti in izdelki prebivalcev Jastrebarskega in njihovih gostov. Sem prideš pogledat, kaj je novega, veliko pozornosti pa se tukaj namenja tudi tradiciji. Srečujejo se znani in spoznavajo novi obrazi, in to prek številnih kulturnih, umetniških, športnih in političnih dogodkov, prodajnih razstav in sejmov. V vsakem primeru preverite, kaj se dogaja na »Strossu«, če boste »skočili do Jaske«. *linkovi na Jaskanski fašnik, Uskrsni sajam, Memorijal Predraga Bošnjaka, Festival Život i smijeh, Ljeto u Jaski, Europski tjedan mobilnosti, Dani vina - kotlovina show i riba fina, Martinje, Dan Grada Jastrebarsko.

Vir:

Brošura Trg Josipa Jurja Strossmayerja v Jastrebarskem (od nastanka do nove ureditve), izdajatelji: Mesto Jastrebarsko, Mestni muzej Jastrebarsko, Mestna galerija Jastrebarsko,

Družinska hiša, v kateri je živel David Starčević, nekaj let pa tudi njegov stric Ante, stoji nižje od Strossmayerjevega trga na glavni cesti. Ante Starčević si je v Jastrebarskem poiskal zatočišče (1873–1878) pred številnimi pregoni, ki jih je bil deležen zaradi svojih idej in političnega ter literarnega delovanja. Sem se je zatekel zaradi suma o sodelovanju na Rakovaški vstaji, zaradi katere je bil priprt in zaradi katere je po dvoletnem sojenju preživel dva meseca v zaporu. Zaradi potrpežljivosti in vztrajnosti pri promoviranju ideje samostojne hrvaške države, ki sta ga odlikovali, je pri narodu postal priljubljen in izjemno cenjen, zato mu je ta nadel naziv »Oče domovine«. Bil je pristaš hrvaškega narodnega preporoda, branil je hrvaški jezik, kritiziral madžarsko hegemonistično politiko, enako tudi idejo vseslovanske narodnosti in »slavjanskega bratstva«, za katere je izjavil: »ker za te sanjarije brez vsakršne vsebine ni temeljev v preteklosti, ni razlogov v sedanjosti in ni možnosti v prihodnosti.« Rodil se je v Žitniku blizu Gospića (1823–1896), študiral je filozofijo in teologijo, ki jo je opustil, podobno kot duhovniški poklic. Najprej je postal profesor, nato še odvetnik. Poleg političnega delovanja je kot ustanovitelj Stranke prava in poslanec pustil sledi na številnih področij: v filozofiji, zgodovini in književnosti. Eden od njegovih »naukov« pravi: »Kdor tudi sam sebe dojema kot sužnja, naj se ne čudi, če ga kot takšnega dojemajo tudi drugi. Kdor ni takšen, kot je, pripada vsem, saj ni od njega odvisno, čigav bo. Kdor se ima namerno za sužnja, se nima pravice pritoževati, ker gre od roke do roke – ker spreminja gospodarje.« David Starčević (1840–1908) si je s svojim stricem delil ideologijo Stranke prava in težnjo po samostojnosti Hrvaške, to pa je počel tako vneto, da je v hrvaškem parlamentu povzročil incident, ki je ključen za njegovo politično udejstvovanje. Po razgreti razpravi v dvorani parlamenta je izzval napad na bana Héderváryja (poslanec Juraj Gržanić ga je brcnil »z nogo v rit«), zato je bil ban, ki je pravkar nameraval oditi, vržen iz dvorane. Ker je bil poleg tega že osumljen v primeru Rakovaške vstaje (čeprav mu tega ni bilo mogoče dokazati), so ga z nepoštenimi načini (lažno prijavo in obtožbo) poskušali odstraniti iz političnega življenja. Prav zato je postal junak hrvaške mladine in še en ljubljenec hrvaškega naroda. Zavzemal se je za modernizacijo šolstva in odpiranje šol s poukom hrvaščine. Umrl je v Jastrebarskem. Njegovega pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi, pokopan pa je v Šestinah, blizu groba svojega strica Anteja Starčevića.

Vir:

Szabo A., Vinšćak T. »Znamenite ličnosti« v Potrebica F., Matešić, K (ur.) (2001), Jastrebarsko 1249.-1999., Jastrebarsko: Založba Slap, Gradsko poglavarstvo, str. 354 in 358.

Dubravko Jelčić, Politika i sudbine: eseji, varijacije i glose o hrvatskim političarima, Školska knjiga, Zagreb, 1995, ISBN 953-0-60551-X

Spomenik se nahaja v središču mesta, pred zgradbo občinskega sodišča na glavni ulici (Šetalište braće Kazić) Njegov avtor je Mika Šnjarić. Vladko Maček je bil znan politik in pravnik. Rodil se je 20. julija 1879 v Jastrebarskem, kjer je obiskoval tudi ljudsko šolo. V Zagrebu je končal klasično gimnazijo in študij prava, kjer je napredoval do naziva doktorja. Bil je ustanovitelj in predsednik Hrvaške sokolske zveze. Bil je človek, ki ga je hrvaški narod sprejel kot vodjo in najbolj zvestega sledilca politike Stjepana Radića. Na mesto predsednika Hrvaške kmečke stranke je bil izvoljen po Radićevi smrti. Stranko je vodil modro in zmerno in je poskušal v zgodovinskih nemirih poiskali za svoj narod rešitve, ki so ga, če že ne privedle so samostojnosti in neodvisnosti, tem težnjam vsaj približale. Kot takšnega in ker je bil aktivno vključen v politično življenje, so ga številni oblastniki in politični sistemi preganjali, zaprli, nadzorovali in celo zaprli v taborišče. Dne 26. avgusta 1939 je s sporazumom Cvetković-Maček privedel do ustanovitve Banovine Hrvaške (imela je bana, bansko upravo in parlament, avtonomijo v zakonodaji, upravi in sodstvu). Čeprav so sporazum številni kritizirali, je bil svojevrstni temelj prihodnjega federalizma. Maček ni sprejel odcepitve Hrvaške pod nemško zaščito, saj je bil zagovornik »politike čakanja«. V začetku je vseeno podprl NDH, vendar se je kmalu umaknil v Kupinec, kjer je živel pod nadzorom. Distanciral se je tako od partizanov kot od ustašev, nato pa je 6. maja 1945 emigriral v Pariz in Washington. Tudi tam je bil politično aktiven in je postal član Odbora za svobodno Evropo. Do svoje smrti ni dočakal izpolnitve svojih političnih teženj. Umrl je v emigraciji, 15. maja 1964. Na isti dan je bil leta 1996 preseljen v zagrebški Mirogoj, kjer počiva še danes. Verjetno ste že slišali za parolo »Tujega nočemo, svojega ne damo«, ki jo je uporabljal Josip Broz Tito, ali za pojem »železna zavesa«, ki ga je uporabljal Winston Churchill. Avtor te parole je prav Vladko Maček, ki je prvi uporabil tudi pojem železna zavesa. »Moje življenje ne pripada več meni in moji družini, temveč hrvaškemu narodu,« je njegova izjava, ki najboljše opisuje predanost in posvečenost Vladka Mačka svoji domovini. Dan Vladka Mačka se obeležuje vsako leto v Jastrebarskem in Kupincu s priložnostnim kulturno-umetniškim programom, svečano sejo, razstavami in drugimi dogodki.

Viri:

Szabo A. »DR. VLADKO MAČEK« v Potrebica F., Matešić, K (ur.) (2001), Jastrebarsko 1249.-1999., Jastrebarsko: Založba Slap, Gradsko poglavarstvo, str. 369.

1249.-1999., Jastrebarsko: Naklada Slap, Gradsko poglavarstvo, str 369.

2. Vladko Maček (2019.), Wikipedija: Prosta enciklopedija, (stran obiskana: 10. junija 2019)

Jastrebarsko je bilo med letoma 1809 in 1813 v obdobju Napoleona del Ilirskih provinc (slovenske in hrvaške države pod francosko oblastjo, ime izvira iz imena staroselcev Ilirov). Iz tega časa izvira tudi ena od najstarejših jastrebarskih zgradb, ki jo prebivalci poznajo pod imenom Napoleonova bolnišnica (ki je v tem času to tudi bila) ali Šubarjeva hiša, saj je bila pozneje v lasti družine Šubar. Stoji nasproti župnijske cerkve, torej na glavni ulici, ki v tem delu nosi ime Šetalište Braće Kazić. Predstavlja primer kakovostno oblikovane profane arhitekture za javni namen z začetka 19. stoletja. Dvonadstropna zgradba ima pravokotni tloris. Prostorsko je simetrično organizirana, kar poudarja preddverje ob vhodu in leseno stopnišče, ki se nahaja v osrednjem delu zgradbe, medtem ko se prostori nizajo ob obeh pročeljih z dostopom iz osrednjega hodnika, ki poteka po daljši osi zgradbe. Pritličje in en prostor na nadstropju sta obokana, medtem ko so ostali prostori pokriti s stropom. Prvoten razpored prostorov je ostal v veliki meri ohranjen. Manjši del zgradbe je iz opeke, večji del pa iz lesa z ometanimi stenami. Pregradne stene so prav tako lesene. Na dvorišču stojijo trije gospodarski objekti, od katerih najstarejši izvira iz leta 1863, o čemer priča kamniti podboj z vklesanim letom in začetnicama A. P. (začetnici lastnika Ante Pajnića, ki je zgradbo kupil po tem, ko se je uporabljala kot bolnišnica in nato še kot smodniščnica). Druga dva sta bila zgrajena po letu 1922. Ministrstvo za kulturo je objekt zaščitilo kot kulturno dobrino (17. decembra 2004). Mesto Jastrebarsko je leta 2015 v želji po njegovi ohranitvi prenovilo streho, glavno dvorano in stavbno pohištvo. Zgornji del zgradbe se uporablja kot stanovanje, v pritličju pa so se vrsto let izmenjevali razni obrtniški ali gostinski objekti.

Viri:

Sklep Ministarstva za kulturo na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o varstvu in ohranitvi kulturnih dobrin (Zakona o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara; Narodne novine, številka 69/99) in prvega odstavka 9. člena Pravilnika o Registru kulturnih dobrin Republike Hrvaške (Pravilnik o Registru kulturnih dobara Republike Hrvatske; Narodne novine, številka 37/01) Uprave za varstvo kulturne dediščine (Uprave za zaštitu kulturne baštine), sprejetega 17. decembra 2004.

»Obnavljamo i čuvamo jaskanske spomenike kulturne baštine« (2016) Mesto Jastrebarsko,

http://www.jastrebarsko.hr/vijesti/obnavljamo-i-cuvamo-jaskanske-spomenike-kulturne-bastine/

Park dvorca Erdödy je nastal na prehodu iz 19. v 20. stoletje in je primer angleškega pejsažnega parka (ti so nastajali ob plemiških dvorcih, vsebovali pa pristne ali eksotične rastline, posajene v prostem slogu, ki spominja na naravni pejsaž brez načrta z urejenimi sprehajališči, mesti za počitek in vodnimi površinami). Na zahodni strani mu sledi naravni gozd, na vzhodni pa mesto, ki ga od hiš ločuje potok Reka. Tukaj rastejo dob, javor, rdečelistna bukev in beli gaber, skupine visečih smrek, macesen in gozdni bor. Od eksotičnih rastlin najdemo katalpo, soforo in vrbe žalujke ob jarku dvorca. Na jugozahodu najdemo jezero Park, ki je bilo nekoč povezano z vodo v jarku, danes pa je izsušeno območje z urejenim atrijem na južni strani dvorca. Zavod za varstvo narave je 17. januarja 1964 park (9,47 ha) razglasil za spomenik parkovne arhitekture. Mesto Jastrebarsko je po orkanskem vetru leta 2013, ki je park znatno poškodoval, vložilo veliko truda v njegovo obnovo. Obnovili so sprehajališča, postavili razsvetljavo in mostičke, ki povezujejo otočke v jezeru. Najpomembnejši je sicer most, ki stoji čez potok Reka na sredini parka proti gradu, postavljen pa je bil s sredstvi Evropske unije, Mesta Jastrebarsko in samih prebivalcev. Prebivalci so mu v akciji »Daj mi ime« izbrali ime »Most Ljube Kraljević«, s čimer so obudili spomin na ljubezen iz starih časov. Zgodba izvira iz resničnih dogodkov: prepovedane ljubezni grofa Stjepana Erdödyja in prelepe Cvetkovčanke Barice Zdelar. Janko Matko jo je uporabil kot navdih za roman »Žrtva« in Ljuba Kraljević je dejansko ime osebe iz tega romana. V sklopu parka se nasproti dvorca nahaja tudi Žitnica. Zgrajena naj bi bila leta 1549, ko je Petar Erdödy s pomočjo prebivalcev podeželskega mesta s tržnico zgradil hlev in skedenj poleg dvorca, leta 1552 pa izvedel večja gradbena dela za razširitev dvorca, s čimer je zaključil tudi gradnjo sosednjih zgradb. Žitnica je bila obnovljena, pred njo pa je betoniran prostor, kjer potekajo številne razstave, izobraževalni dogodki, prireditve, sejmi in kulturno-umetniški programi. Na jugovzhodu parka se nahaja otroške igrišče, okrog jezera pa lahko pogosto srečate jastrebarske ribiče. Park je priljubljen kraj prebivalcev Jastrebarskega. Njegova tišina, mirno zeleno jezero, šum potoka in najlepši sončni zahodi privabljajo sprehajalce, tekače, zaljubljene pare in družine. Človek si od nekdaj ustvarja takšne oaze. Zelen in prostoren vzglavnik, na katerem si lahko duša oddahne. Za umiritev misli. Za upočasnitev koraka ... *predlažem priložiti ulomak iz romana „Žrtva“ Janka Matka, Znanje, Zagreb 1970., str 145. možda u obliku fotografije? »Kako bi zdaj hotel, da sem ji enak, da nisem grof, da med nama ni razlike, a ta razlika, jaz grof – ona kmetica, me muči in mi ne da miru ne podnevi ne ponoči, vse moje misli so pri Ljubi, pri dragi in nežni, nedolžni Ljubi.«

Viri:

Obnova i revitalizacija perivoja dvorca Erdödy (2015), Grad Jastrebarsko,

Perivoj dvorca Erdödy (2019), Turistična skupnost mesta Jastrebarsko, www.tzgj.hr/hr/sto_vidjeti/perivoj_dvorca_erdody.html

Žitnica se obnavlja sredstvima iz EU fondova (2011), Mesto Jastrebarsko, http://www.jastrebarsko.hr/vijesti/zitnica-se-obnavlja-sredstvima-iz-eu-fondova/

Matko, J.: Žrtva, Znanje, Zagreb, 1970.

Kletarska zbirka družine Golob se nahaja ob njihovi še danes aktivni kletarski delavnici na številki 16 na glavni ulici, ki v tem delu nosi ime Ulica dr. Franje Tuđmana. Njen ustanovitelj je kletar Mirko Golub, ki je za svojo obrt opravil tudi mojstrski izpit in ki se mu je pozneje zaradi povečanega obsega dela pridružil tudi njegov brat Franjo. Danes tradicijo tega za jastrebarski vinorodni in vinogradniški predel pomembne obrti nadaljujeta njegova sinova Milivoj Ivo Golub in Miroslav Jan Golub. O vrednosti kletarske obrti in izdelavi lesenih sodov vam bo g. Golub povedal veliko novega, česar zagotovo še niste nikjer slišali, o posebnosti lesenih sodov pa pravi: »Osnovna prednost lesenega soda v primerjavi z drugo posodo za donegovanje vina je poleg aromatike tudi »dihanje lesa« oziroma mikrooksigenacija, tj. neprestano in postopno bogatenje vina v sodu s čistim kisikom, s čimer je vino oplemeniteno z aromo, okusom, barvo, na kratko: z življenjem!« V tej delavnici negujejo izvorna načela izdelave sodov s pomočjo tehnološkega napredka v obsegu, v katerem lahko ta olajša dolgotrajen postopek njihove izdelave ob upoštevanju spoštovanja zakonov narave, ki so nenadomestljivi v takšni vrsti obrti. V delavnici lahko vidite vse faze tega zanimivega procesa. Družina Golub je kletarsko zbirko uredila in za javnost odprla 25. maja 2012 v čast 50. obletnice ustanovitve delavnice. Zbirka vključuje 233 eksponatov iz lesa, kovine, rogoze in papirja iz obdobja konec 19. stoletja in začetka 20. stoletja. Razstavljena so orodja, pripomočki in kletarski izdelki, tradicionalno ročno orodje in naprave, ki so se nekoč uporabljale pri izdelavi lesene posode (eden od eksponatov, Kimmhobel (nemško), je bil izdelan v dunajski tovarni orodja J. Weiss&Sonn, ki je bila ustanovljena leta 1820). Tu so tudi stare fotografije tradicionalnega načina izdelave sodov in lesena posoda, uporabljena v procesu proizvodnje vina (brente, čebri, vedra, posoda za vlivanje vina v sod, sodi različnih volumnov in starosti). Leta 2013 je Hrvaška obrtniška zbornica kletarski delavnici podelila status »obrt s tradicijo«, zbirka pa je od Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške 15. februarja 2014 prejela status kulturne dobrine Republike Hrvaške.

Viri: Vir: izdelovalec sodov Milivoj Ivo Golub, Mestni muzej in galerija Jastrebarsko povezava do njihove stranihttp://bacvar-golub.hr http://blog.vino.hr/archives/7754

Frančiškanski samostan s cerkvijo Blažene Device Marije je ena najdragocenejših zgodovinskih in umetniških zgradb jastrebarskega območja, kulturni spomenik najvišje kategorije. Ustanovili so ga grofje Erdödy (Petar) v 16. stoletju kot dominikanski samostan, domnevno pa naj bi bil postavljen na mestu, kjer je že stala kapela Blažene Device Marije, ki so jo zgradili prebivalci Jastrebarskega. V času turških napadov so dominikanci odšli, grof Toma Erdödy pa je v zapuščen, vendar obnovljen samostan povabil pobegle frančiškane iz Bosne (1602). Ulica, v kateri se samostan nahaja, nosi tudi ime bana Toma Erdödyja Bakača, ki je premagal turško vojsko pri Sisku in je obnovil samostan kot darilo ob zaobljubi. Številčno močnejši turški vojski se je ban s svojimi soborci zoperstavil s prepričanjem, da jim bo Bog pomagal. Šlo je za izjemno zmago, mejnik v vojni s Turki, po kateri je ban Toma Erdödy vzkliknil: »In Deo vici!« (»V Bogu zmagam!«). To geslo je še danes zapisano na njegovem nagrobnem kamnu v zagrebški katedrali. Po prihodu frančiškanov se je samostan povečeval in obnavljal petdeset let. Grof Mirko (Emerik) Erdödy je v oporoki zapustil denar za gradnjo oboka v cerkvi in izvršitelja oporoke (plemiča Ivan in Stjepan Hrvoj) sta pod ljubljanskim provincialatom zgradila cerkev in samostan. Prav zato je viden vpliv ljubljanskega umetniškega kroga in italijanskih umetnikov, saj so bili graditelji s tega območja. Na gotski osnovi dominikanskega jedra in prepoznavnih elementov renesanse se je nadaljevala gradnja v slogu baročne arhitekture. Gradnja je bil zaključena leta 1740, cerkev in samostan pa posvečena leta 1750. Glavni oltar Vnebovzetja Blažene Device Marije je bil postavljen leta 1734 kot edini marmorni oltar v tem času na tem območju, izdelal pa ga je goriški kipar Giovanni de Rossi. Tu so tudi stranski oltarji in slike, posvečene svetnikom frančiškanskega reda, za prebivalce Jastrebarskega pa je zelo pomemben oltar Matere Božje Škapularske, postavljen leta 1755, ki se nahaja v kapeli istoimenske bratovščine, zgrajeni leta 1734. Na nedeljo po prazniku Gospe iz Karmela (16. julija) tukaj poteka proščenje, na katerem se zberejo številni verniki in romarji. Dragocenost predstavljajo tudi orgle ter knjižnica, ki je bila vrsto let del samostana. Zaradi neugodnih pogojev hrambe se nekatere knjige in eksponati danes nahajajo v frančiškanskem samostanu v Samoborju. Tu je tudi marmorni tabernakelj in bel marmorni oltar, darilo kardinala Josepha Ratzingera, danes upokojenega papeža Benedikta XVI. Izdelal ju je varaždinski kipar Ljudevit Minđek. Samostan so leta 1982 za 25 let najeli cistercijani. Žal so s seboj odnesli tudi dragocene knjige in umetnine, ki so bile zbrane v tem obdobju. Frančiškani so se leta 2008 vrnili v Jastrebarsko in od takrat za samostan skrbi pater Velimir Tomašković. Pod njegovim budnim očesom se od takrat odvija obnova cerkve in samostana. Nemogoče je navesti vse lepote, ki jih ta dragulj skriva, zato vam priporočamo, da se njihovega odkrivanja lotite kar sami.

Viri:

Bradić, N. »Sakralna graditeljska baština Jastrebarskog i okolice« v Potrebica F., Matešić, K (ur.) (2001), Jastrebarsko 1249.-1999., Jastrebarsko: Založba Slap, Gradsko poglavarstvo, str 238.

Škrabe, N. (1997), Dobrovoljno vatrogasno društvo Jastrebarsko 1889.- 1997., Jastrebarsko: DVD Jastrebarsko, str. 49.

Toma Erdödy (2019), Wikipedija: Prosta enciklopedija, (stran obiskana: 12. junija 2019), https://hr.wikipedia.org/wiki/Toma_Erdődy.

Jastrebarsko – Franjevački samostan (2018), Hrvatska franjevačka provincija sv. Ćirila i Metoda, (stran obiskana 11. junija 2019),  http://www.ofm.hr/lokacija/jastrebarsko-franjevacki-samostan/.

Spominsko obeležje »Nedolžnemu trpljenju hrvaških žrtev vseh vojn« se nahaja pred zahodnim vhodom na mestno pokopališče, na križišču Ulice bana Tome Bakača Erdödya in ulice Mirni put. Pobudnik, idejni začetnik projekta in njegov investitor je Združenje policije braniteljev Jastrebarsko (s podporo številnih združenj in donatorjev, ki so podprli ta projekt), za postavitev in ureditev okolice pa je poskrbelo Mesto Jastrebarsko. Spominsko obeležje je krožne oblike, poleg osrednjega križa pa ga sestavljajo tambur z vrezanimi imeni braniteljev, umrlih v Domovinski vojni, prostor za prižiganje sveč ter prostor za molitev. Člani Združenja policije braniteljev Jastrebarsko ter tisti, ki so obiskali številne kraje pietete in čaščenja, so začutili potrebo, da imajo svoje mesto tudi v Jastrebarskem, kot sami pravijo: »na katerem bi lahko počastili vse tiste, ki so se žrtvovali za uresničitev prastare težnje hrvaškega naroda po samostojnosti in lastni državi«. V sodelovanju z očetom Zlatkom Sudcem so se odločili za postavitev spomenika, ki bi na dostojen način predstavil njihove težnje. Tako se je rodila ideja o spomeniku, ki prikazuje impozanten lik Jezusa, ki kljub križanju deluje kot zmagovalec z dvignjeno glavo in odprtimi očmi. Po besedah avtorja, očeta Zlatka Sudca, je to prikaz »živega Jezusa na živem lesu«, ki prikazuje tri skrivnosti: rojstvo, trpljenje in vstajenje. V vdolbini med koreninami drevesa se nahaja majhen Jezus v jaslicah, ki prikazuje rojstvo naše domovine. Trpljenje ponazarja križan Jezus, ki, tako kot se je tudi naša domovina s krvjo in številnimi življenji žrtvovala za svojo samostojnost in svobodo, in ki, čeprav je križan/- a in ubit/-a, živi po vstajenju: »Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine.« (Izaija 11:1) V križu se nahajajo tudi relikvije vseh hrvaških svetnikov in blaženih ter svetega Pija iz Pietrelcine in papeža Ivana Pavla II. (Karola Jozefa Wojtyle), posvečen kamen iz Međugorja, kronica Matere Božje Međugorske in besedilo molitve očeta Zlatka Sudca za domovino. Na tem mestu poleg braniteljev z našega območja častimo tudi vse druge nedolžne žrtve preteklih vonj, vsako leto pa poteka tudi Dan spomina na žrtve v Vukovarju in Škabrnji s priložnostnim programom.

Viri:

NEVINOJ PATNJI HRVATSKIH ŽRTAVA SVIH RATOVA (2016), Združenje policije braniteljev Jastrebarsko,

http://www.upbj.hr/?p=643 (stran obiskana: 26. maja 2019)

Otkrivanje Spomen - obilježja nevinoj patnji hrvatskih žrtava svih ratova (2016.), Mesto Jastrebarsko,https://bit.ly/2X7PI3j (stran obiskana: 26. maja 2019)

Veliko prebivalcev Jastrebarskega, ki so s svojim življenjem in delovanjem obogatili zgodovino našega mesta, danes počiva na jastrebarskem pokopališču. Na svoj način in v svojem času je to zagotovo naredil vsak, vsem ali vsaj komu znan someščan, na tem mestu pa naj jih omenimo samo nekaj. Kljub temu bi radi izkoristili priložnost in izpostavili dejstvo, da je vsako življenje vredno spomina, nam, ki še vedno imamo privilegij dihati pod tem soncem, pa naj bodo ti in drugi nam ljubi ljudje spodbuda, da svoje življenje naredimo prav takšno: življenje, ki ima zase in za druge smisel in brezčasno vrednost.

Grof Stjepan Erdödy (1848–1922)

Zadnji od Erdödyjev v Jastrebarskem, pionir fotografije, strastni lovec (v dvorcu je ustanovil naravoslovni muzej), je eden od ustanoviteljev Prostovoljnega gasilskega društva Jastrebarsko.

Ljubo Babić (1890–1974)

Predvsem velik umetnik in slikar, pa tudi umetnostni zgodovinar, scenograf, ilustrator, kritik, teoretik, muzeolog, pedagog, ustanovitelj in vodja prvega hrvaškega lutkovnega gledališča.

Mirko Škrabe (1866–1947)

Dolgoletni župan, vodja gasilcev, je zasadil večino drevoredov v Jastrebarskem.

Vladimir Vlaisavljević (1900–1943)

Najpomembnejši jastrebarski pesnik (zbirke Kruha i srca, San i java, Balada o Tounjčici)

Ivica Škrabe (1921–1985)

Ustanovitelj jastrebarskega muzeja, učitelj likovne umetnosti v jastrebarski osnovni šoli in eden najpomembnejših scenografov in kostumografov v zgodovini jastrebarskega gledališča.

Ljubomir Vučurović (1935–2003)

Pesnik in slikar, eden od ustanoviteljev likovnega združenja »Ljubo Babić« (zbirke Vode života, Plotuni s nasipa, Osnutak nade).

Antun Bival (1860–1927)

Lekarnar, lastnik prve lekarne v Jastrebarskem, eden od ustanoviteljev Prostovoljnega gasilskega društva Jastrebarsko in njegov dolgoletni blagajnik, aktiven sokolar Hrvaškega sokola v Jastrebarskem in član Hrvaškega pevskega društva Javor iz Jastrebarskega.

Viri:

Potrebica F., Matešić, K (ur.) (2001), Jastrebarsko 1249.-1999., Jastrebarsko: Založba Slap, Gradsko poglavarstvo.

Škrabe, N. (1997), Dobrovoljno vatrogasno društvo Jastrebarsko 1889.- 1997., Jastrebarsko: DVD Jastrebarsko.

Škrabe, N. (2011), Pisci jaskanskog kraja, Jastrebarsko: Enota Matice Hrvaške v Jastrebarskem v sodelovanju s Turistično skupnostjo mesta Jastrebarsko.

Župnija svetega Nikole škofa v Jastrebarskem se omenja v listini kralja Bele IV. iz leta 1257 in na seznamu arhidiakona Goriškega Ivana iz leta 1334. Cerkev se nahaja na naravnem hribčku poleg glavne ceste (Šetalište braće Kazić) nad ovinkom proti dvorcu Erdödy, od koder pot vodi proti gozdu Gović in svetojanskemu območju. V današnji obliki je bila zgrajena med letoma 1772 in 1775, saj prva cerkev po velikosti ni zadoščala potrebam vernikov. V času gradnje je bila kapela Svetega Petra, ki jo je leta 1561 dogradil hrvaški ban Petar Erdödy, spremenjena v sedanjo zakristijo. Ban je bil leta 1567 v njej tudi pokopan, njegov nagrobni spomenik pa je bil kasneje premeščen in vzidan v južni zid. Takrat je bila premaknjena na današnje mesto povsem ohranjena baročna spovednica, ki je bila postavljena leta 1759. Cerkev je bila obnovljena leta 1805 in še enkrat leta 1880 po potresu, dela na cerkvi pa je izvajal jastrebarski graditelj Josip Marion. Od stare cerkve je ohranjen vhod, uokvirjen z baročnim podbojem s polkrožnim nadpražnikom, v katerega je bilo v zgornji kamen vklesano leto zaključka gradnje, 1775. Glavni oltar svetega Nikole škofa je bil postavljen leta 1913, izdelan pa je bil po načrtu arhitekta Hermana Bolléa. Stranski oltarji, izdelani leta 1922, so posvečeni svetemu Roku in svetemu Florijanu. Ista svetnika se nahajata tudi na pročelju cerkve. Kipa Srca Kristusovega in Matere Božje Lurdske izstopata s svojo lepoto in naravno velikostjo. Cerkev je bila poslikana večkrat, leta 1922 pa je bil avtor poslikave Ivan Drusany. Posebna sta dva prizora jastrebarskega območja s pobožnimi verniki v pristnih lokalnih in narodnih nošah. Vitraji so bili postavljeni leta 1978 po načrtu Ivice Škrabeja. Eden od vitrajev je »Božični prizor«, trajni spomin na čudovite jaslice, ki jih je desetletja Ivica Škrabe, nato pa njegov sin Mirko, sestavljal kot najlepšo scenografijo Tihe noči. Tradicija izdelave jaslic se je v zadnjih 10 letih razširila na celotno mesto prek delovanja Združenja izdelovalcev jaslic, ki vsako leto pripravi razstavo jaslic v mestu, z njimi pa so okrašene tudi številne jastrebarske izložbe. V zadnjem delu cerkve se nahaja prostor za pevce z orglami. Prve orgle izvirajo iz leta 1786, leta 1894 pa so bile pri Hefererju v Zagrebu nabavljene današnje. Kupila jih je prebivalka Jastrebarskega Veronika Šegudović. Na kor ali prostor za pevce se vstopi iz notranjosti, skozi stolp, ki je bil nekoč lesen, nov pa je pokrit z rdečo lukovico in je bil sezidan leta 1757. Leta 2004 je bilo postavljeno pozlačeno jabolko na obnovljen in z bakrom prekrit stolp župnijske cerkve. Istega leta je bil ob odstranjevanju križa in jabolka z vrha stolpa med obnovo pod duhovnikom in dekanom Stjepanom Rožankovićem najden dokument z dne 5. avgusta 1900, ki govori o zadnji celoviti obnovi stolpa. Streha je bila obnovljena leta 2007, v teku pa je priprava na poslikavo notranjosti in fasade cerkve. Poleg bogoslužja se v cerkvi odvijajo kulturno-umetniški programi, predstavitve knjig, filmov, strokovna srečanja v organizaciji župnije, Art-festivala in Enote Matice Hrvaške v Jastrebarskem.

Viri:

http://www.zupajastrebarsko.hr

http://www.jastrebarsko.hr/vijesti/bogata-izlozba-bozicnih-jaslica/

Lekarna Bival je ena od ohranjenih zgradb, ki so nekoč sestavljale vizuro Gajevega sprehajališča ali Promenade, kot so ga prebivalci takrat imenovali. Zaradi ohranjene zgodovinske konstrukcije, arhitektonskih elementov in slogovnih podrobnosti ima zgradba arhitektonsko in ambientalno vrednost. Že obstoječo lekarno je kupil Antun Bival (Zagreb, 1860–1927) po študiju farmacije na Dunaju. Priselil se je v Jastrebarsko in se poslovno in drugače vključil v življenje mesta. Bil je eden od ustanoviteljev Prostovoljnega gasilskega društva Jastrebarsko in njegov dolgoletni blagajnik, aktiven sokolar Hrvaškega sokola v Jastrebarskem in član Hrvaškega pevskega društva Javor iz Jastrebarskega. Lekarna je svoje ime zamenjala nekajkrat: najprej se je imenovala »Ljekarna Bival«, nato »Ljekarna Svetom Trojstvu«, ko jo je prevzel sin gospoda Bivala, Aurel, ko pa so jo po drugi svetovni vojni nacionalizirali, je dobila ime »Narodna apoteka«. Aurel Bival se je zaposlil v njej in je uspešno posloval še vrsto let. Zaprla se je šele, ko se je odprla lekarna na novi lokaciji in je zamenjala nekaj lastnikov. Zanimiv pa je razlog, zaradi katerega je Aurel Bival, čeprav se mu to delo ni zdelo privlačno, nadaljeval farmacevtski posel svojega očeta: da ne bi bilo treba zamenjati izdelane signature in žiga z začetnico AB. Njena notranjost je enako, če ne še zanimivejša kot zunanjost. Ohranila je enako razporeditev prostorov: v prvem velikem prostoru, v katerega si prišel po zdravila, so bili čudoviti predali z latinskimi napisi in stekleničke. Ena omara je bila namenjena zdravilom, v njej pa so bili urejeno zloženi tudi povoji, čaji, mazila in tinkture. Obstajal je tudi prostor za material, v katerem so pripravljali in zlagali zdravila, medtem ko je bilo na dvorišču skladišče potrošnega materiala. Na dvorišču so presejali zdravilne čaje, ki so se poleti sušili na podstrešju, nato pa so jih shranili v kleti in posebnem prostoru. Zgradba, v kateri je Lekarna Bival, je ena od najlepših zgradb v Jastrebarskem, ohranjena vse do danes, o čemer pričajo razglednice starega mestnega jedra iz leta 1916.